Pripadati – Ko svet obstane in pripadnost najde svojo pot nazaj

Mnogo odtenkov pripadnosti

To delo govori o pripadnosti – tistem tihom, a bistvenem občutku, ki nas povezuje med seboj.

V mojem lastnem življenju me je ta tema dotaknila na dva zelo različna načina.

Nekateri trenutki so bežni in skoraj nevidni v toku vsakdanjega življenja, medtem ko drugi popolnoma ustavijo čas in vtisnejo trajen pečat v spomin.

Skozi te izkušnje je zame postala ideja pripadnosti globoko osebna – kot notranji kompas srca, ki me opominja, kje se začne povezava in kako se resnično počuti.

Sonce in luna – v očeh vsakdanjega življenja

Moja prva izkušnja je o pogledih – tistih, ki trajajo malo predolgo.

Moj otrok je mednarodno posvojen, in ko hodimo skupaj kot družina, smo kot sonce in luna – različni, a delimo isto nebo.

Naše razlike postanejo vidne v majhnih, vsakdanjih trenutkih: v trgovinskem hodniku, v parku, na letališču.

Mimobežni pogledi so lahko prijazni, radovedni ali včasih negotovi.

V teh kratkih trenutkih začutim nežen tresljaj – opomnik, kako krhek je občutek pripadnosti.

Ti trenutki so kot ogledala.

Pokažejo, kakšno je biti del nečesa – in kakšno je, če za trenutek zdrsneš izven tega.

Lahko si le predstavljam, kako se počuti nekdo, ki ves čas živi v tistem vmesnem prostoru, išče kraj, kjer bi lahko preprosto bil.

Vsak od nas potrebuje tisti prostor – prostor, kjer ni treba ničesar razlagati, kjer je naša sama prisotnost dovolj.

Ko življenje obstane

Moja druga izkušnja je tišja. Globlja.

Ravno pred zadnjim božičem sem zbolel na način, ki je ustavil vse.

Še vedno jasno pomnim, kako sem hodil do klinike, ki je bila v nakupovalnem središču.
Okoli mene so svetile luči, skozi zvočnike so igrale vesele pesmi, ljudje so hiteli mimo s svojimi darili in načrti.

V meni pa je bil drugačen svet – miren, krhek, negotov.

Čutil sem, kako pripadnost običajnemu življenju za nekaj časa izginja, in stal sem za nevidnim steklenim zidom, opazoval svet, ki se je nadaljeval brez mene.

Bolezen me je vrnila k najpreprostejšim stvarem:
besede in tihi gibi prijateljev, večerni čaj v volnenih nogavicah, toplina savne, mir doma – vse to se je zdelo večje kot prej.

In iskreno verjamem, da brez te izkušnje morda nikoli ne bi upal doseči sanje, ki je tiho čakala v meni – sanje o skupnosti, ki nosi nežna sporočila in opolnomočujoče opomnike za dneve, ko se življenje zdi težko.

Sledi pripadnosti v nas

Vsak izmed nas nosi zgodbo o pripadnosti.

Nekateri jo najdejo v bližini in skupnih trenutkih.
Za druge v samoti in miru.

In včasih se pripadnost razkrije šele, ko se življenje ustavi in nam pokaže, kako krhko je pravzaprav vse.

Morda si tudi ti imel trenutke, ko si se počutil malo na robu –
ali trenutki, ko te je nekaj majhnega in običajnega znova povezalo.
Pogled, objem, topel sij okenskega svetlobe.

Takšni trenutki nas spomnijo, da pripadnost ni kraj, ampak občutek.
Rojeno je vsakič, ko nam je dovoljeno biti to, kar smo, in biti videni brez razlage.

Ta isti tih občutek povezanosti je navdihnil naše Belong Mode Socks – nežen opomnik, da si del nečesa, tudi v dneh, ko se počutiš odtujeno.

Morda je pripadnost na koncu tiho priznanje tistega, kar je življenje vtisnilo v vsakega izmed nas – in odločitev, da kljub temu vidimo lepoto.
V sebi in drug v drugem.